ŽIVLJENJE, KI GA VEČ NI (EPILOG)

Srce je žalostno in duša trpi, a razum mi pravi, da si ti težki občutki zaslužijo, da jih prelijem na ekran in vtisnem v večnost. V spomin Njemu, čigar zemeljsko življenje je minilo, in v razmislek vsem nam, ki še nismo stopili pred nebeška vrata.

Najini duši sta se spoznali skoraj desetletje nazaj, vedoč, da iščeta isto: smisel življenja. Ure in ure sva presedela ob vroči kavi, zaviti v oblak cigaretnega dima, vsak s svojim kupom prtljage in mislijo: kako in kam?

Bolj kot sva razmišljala, manj sva dognala. A vedela sem, da je v tistem trenutku dovolj že to, da o tem govoriva. O bolečini, žalosti, nemoči. Da si lajšava dušo, skupaj jočeva in se skupaj veseliva.

Znal si videti veselje v majhnih rečeh … hodil si občudovat rože v cvetličarno, klepetat s prodajalko, obrezoval si grmičevje in drevje kjerkoli si videl, da je to potrebno, človeška malomarnost te je ujezila. Ljubil si red in čistočo, v trgovini, lokalu ali kje na obisku, si takoj videl delo, poprijel za metlo in krpo, priskočil na pomoč. Oboževal si svoji nečakinji, s kakšnim navdušenjem si govoril o svojih malih prijateljicah, ki so ti polepšale še tako turoben dan.

A nad tabo je bdel siv oblak, ki ga sonce ni in ni moglo pregnati. Posijali so svetli žarki upanja, posijala je nova moč, posijal je optimizem … a vedno znova jih je noč ukradla.

Naposled jih je ukradla za večno.

Ne boš več vonjal cvetlic, ne boš več poslušal petja ptic, ne bova se več smejala in ne bova več skupaj jokala. Morda nekje, nekoč, spet se srečava … kdo ve … upanje živi, da ni vse tako, kot se zdi.

Srce joče, razum se jezi … zakaj, zakaj, zakaj … vsaka smrt je boleča, a življenje, končano mnogo prezgodaj, življenje, ki bi še lahko živelo …

Pa bi res lahko? Je živelo ali zgolj trpelo? …

Mar ne trpimo vsi, v nekem delčku svoje biti? Tako jaz kot ti, sva iz mesa in krvi.

 

Dragi prijatelji, znanci, bralci … ne pozabimo drug na drugega tudi takrat, ko pridejo tisti manj prijetni trenutki življenja, ne ignorirajmo lastnih in tujih bolečin, odvrzimo svoje železne oklepe in naj naša srca v vsakem trenutku tuzemeljskega dneva najdejo pot do sočloveka. Pot sočutja, razumevanja, strpnosti, pot ljubezni. Le en nasmešek, le en pogovor, prijazen pogled, lahko nekomu polepša dan in prežene sivino. Za trenutek, dva ali tri, vedno je vredno. Če obstaja smisel življenja, potem je sigurno v tem, da prihajamo drug drugemu v objem.

Dragi moj prijatelj, naj Tvoja duša najde objem, ki ji bo dal večni mir in srečo ❤

srecno

Maša Sternad

I. DEL

II. DEL

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s