DRUŽINE Z VEČ PROBLEMI

„Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje.“

(Tolstoj, 1966, str. 9.)

Družina, naj si bo biološka ali rejniška, jedrna, razširjena, enostarševska ali reorganizirana, je prav gotovo ena od najpomembnejših oblik vsakdanjega življenja ljudi, saj je primarna družbena skupina in družbena institucija. Od drugih oblik vsakdanjega življenja jo razlikujeta predvsem dva glavna razločevalna dejavnika – obstoj otrok in njihova vzgoja. Velika večina ljudi živi v neki obliki družinske skupnosti ter ima izkušnje z družino orientacije (tj. primarno) in družino prokreacije (tj. sekundarno).

V družinah potekajo najzgodnejše izkušnje z medosebnimi odnosi, ki so ob ustrezni čustveni klimi, varnosti, spodbudah za razvoj, hkrati pa tudi ob prvih omejitvah, zahtevah in vrednotah, s katerimi naj bi stopali v svet, temeljna izkušnja sprejetosti in ljubljenosti. Izkušnja tega brezpogojnega odnosa s starši (ali skrbniki oziroma posvojitelji v primeru nebioloških družin) je edinstvena in je temelj za vzpostavljanje poznejših odnosov z ljudmi (Gostečnik, Pahole in Ružič, 2000). Pojem ustreznih odnosov je širok, a relativen, kakor je relativen tudi pojem funkcionalnih in nefunkcionalnih družin. Dejstvo je, da vse družine ne dajejo najboljše popotnice za nadaljnje življenje. Dinamika kompleksnega mehanizma kompulzivnega ponavljanja, kot izpostavi Gostečnik (1997), je izziv filozofiji in temeljna osnova mnogo humanističnim znanostim, v praksi pa dodobra zaznamuje družine, saj se v njih dogaja „prisilno ponavljanje modelov medosebne interakcije in komunikacije; ponavljanje in rekreiranje konfliktnih situacij, travm in vedenjskih modelov v človekovem osebnem in interaktivnem, interpersonalnem obnašanju, mišljenju in čutenju“ (prav tam, str. 9). Oblike družin in družinskega življenja se spreminjajo in dandanes pogosto bodisi poslušamo ali beremo o tem, da je družina zašla v krizo, da je bilo družinsko življenje v preteklosti bolj stabilno in varno ter da se sodobne družine vse bolj zapirajo v družinsko zasebnost. Kot s pridihom nostalgičnosti navaja tudi Juul, priznani danski družinski terapevt in soustanovitelj Kemplerjevega inštituta na Nizozemskem, se dandanes nekaterim morda še toži po „dobri stari tradicionalni družini“, vendar se je ta pogosto kazala kot uspešna zgolj z družbenega vidika, medtem ko so stiske, travme in nefunkcionalni vzorci, ki jih je ustvarjala, prežali tik pod površjem (Juul, 2008). Institucija družine in življenje v njej je pod vplivom hitrih družbenih sprememb, političnih ideologij, množičnih medijev, specializiranih institucij (vrtcev, šol, bolnišnic, domov za ostarele), servisov (družinski, čistilni) in sodišč, ki prevzemajo marsikatere funkcije, ki so bile v preteklosti predvsem v domeni družine (skrb za bolne in ostarele, opravljanje gospodinjskih del, socializacija in vzgoja otrok, razreševanje družinskih težav in stisk, pravno urejanje družinskih odnosov ipd). Družine stisko posameznika in s tem stisko cele družine redko pravočasno zaznajo in si priznajo probleme ter odidejo po pomoč k strokovnjakom, ko pa se to zgodi, se pojavi nova težava – strokovne službe si med seboj podajajo predvsem tiste družine, pri katerih gre za ustaljene neprilagojene vzorce in za mnogo stisk (materialnih, odnosnih, socialnih …), pri čemer vsaka po svoje raziskuje vzroke nastanka težav in se loteva njihovega reševanja. Obravnava družine je nemalokrat osredotočena na t. i. grešnega kozla, v vlogi katerega se najpogosteje znajdejo, kot omenja Tomori (1994), šibkejši člani družine, ki popustijo pritiskom in prevzamejo nase breme družinske napetosti. Takšna žrtev se družinam zaradi njihovega zunanjega ugleda in vzpostavljenega notranjega sistema odnosnih vlog, čeprav „neustreznega in že patološkega ravnotežja“, zdi dragocena, vendar jo posameznik pogosto plačuje s svojo življenjsko usodo. Spoznanje, da družina ni samo sistem medsebojno povezanih delov, temveč je predvsem kibernetski sistem, ki se samoregulira na osnovi feedbacka oz. povratne informacije, narekuje nujno potrebne spremembe zastarelih paradigem na področju sodelovanja z družino (Gostečnik, 2010). Šele ob zavedanju temeljnih izhodišč sistemskega pogleda na družinsko skupnost in ustrezni motiviranosti tako strokovnjakov kot družinskih članov ter pripravljenosti na medsebojno sodelovanje je mogoče vzpostaviti ugodno podlago za nadaljnje soustvarjanje delovnega procesa med vsemi udeleženimi v problemu oz. rešitvi.

Do celotnega članka lahko dostopate na spodnji povezavi:

Sternad, M. (2012). Socialnopedagoško sodelovanje z družinami z več problemi. Socialna pedagogika, 4(16), 437-468.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s