VZGOJA=LJUBEZEN + DISCIPLINA

Čeprav vzgoja ni veda, ki bi nam postregla z magičnimi recepti za delo z otroki, po mnenju priznanega psihoterapevta, dr. Zorana Milivojevića, zanjo obstoji sila preprosta enačba. Da bi vzgojili samostojne in odgovorne otroke, ki se imajo radi in premorejo samodisciplino, moramo znati njihova življenja začiniti z dvema zelo pomembnima ščepcema – ljubeznijo in disciplino.

Ob besedi disciplina nas morda prešine misel, da gre za nekaj, kar je neprijetno tako za otroke kot za starše. Predvsem na začetku tudi je, saj je otrok v prvem letu svojega življenja navajen, da so zadovoljene vse njegove potrebe (po bližini staršev, hrani, spanju, …) Tudi bistvena naloga staršev je, da vse omenjeno otroku zagotovijo, saj s tem v njem vsidrajo občutek varnosti, predvidljivosti in zaupanja, ki je temeljnega pomena za njegov nadaljnji razvoj.Okrog enega leta starosti pa otrokove potrebe/želje doživijo pretresljiv trk z realnostjo, da ne morejo biti vedno uresničene. Zelo pomembno je, da otrok ta trk doživi, četudi ga frustrira – to je povsem običajen in celo zaželen pojav. Ker otrok še ni zmožen ločiti med seboj in svojimi željami, ob starševski zavrnitvi njegovih želja občuti jezo in žalost, ker misli, da so ga starši zavrnili kot osebo. Odrasli moramo razumeti in sprejeti ta razkorak in vztrajati pri disciplini, saj z njo otroka učimo tri bistvene stvari: da vse njegove želje niso sprejemljive, da je potrebno v življenju početi tudi stvari, ki niso vedno prijetne in da je potrebno upoštevati določena pravila, sicer sledijo posledice.

Zelo pomembno je, da pri discipliniranju oziroma vzpostavljanju reda v otrokovi psihični strukturi ne stremimo k cilju, da bi ga naredili podredljivega, ubogljivega. Bistveno je, da otrok dojame, da v družini in družbi obstajajo določena pravila in red, katerih namen je, da urejajo naša življenja in so za nas koristna (npr. otrok mora upoštevati navodilo starša, da se obleče vremenu primerno, saj je starš tisti, ki lahko o tem presoja – zaradi svojih izkušenj, znanja in nenazadnje tudi avtoritete, ki pritiče njegovi starševski vlogi). Postavljenih pravil se moramo dosledno držati, če jih kršimo in stalno spreminjamo, bomo otroku dali sporočilo, da niso pomembna. Meje in red so izrednega pomena, otroci jih rabijo in s časom tudi vzljubijo, saj jim predstavljajo varnost, predvidljivost. Kadar začutijo, da jih lahko po lastni volji spreminjajo, bodo našli način, da to tudi storijo.

Sedaj pa še k ljubezni – nikoli je ni preveč, če jo postrežemo v pravi obliki – v družinskih odnosih naj prevladuje predvsem ljubezen v obliki kvalitetnega preživljanja skupnega časa. Materialne oblike ljubezni/nagrade naj bodo rezervirane za posebne priložnosti in dosežke, zato da otroku ne postanejo samoumevne. Z besednimi pohvalami bodite radodarni, pohvalite konkretna vedenja kot tudi otrokovo osebnost, tako boste spodbujali njegova pozitivna vedenja. Izogibajte se negativnim opazkam (tako si len, razvajen, …), saj lahko negativno vplivajo na otrokovo samopodobo in še potencirajo nezaželena vedenja. Namesto tega jim raje pokažite alternativne možnosti zaželenega vedenja in drugačne poti, po katerih lahko uresničijo svoje želje na bolj sprejemljiv način.

Maša Sternad, prispevek za Nosečko

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s