NA POMOČ! MOJ OTROK NOČE JESTI!

Sodobno izobilje prehrambenih izdelkov prinaša vse večjo možnost izbire in s tem tudi vse večjo dilemo, katero in koliko hrane naj bi otrok sploh pojedel. Če k temu prištejemo še izobilje pasti, ki pretijo na starše pri uvajanju zdrave raznolike prehrane na otroški jedilnik, nas tempirana bomba čaka že za prvim vogalom. In ko popustimo enkrat, popustimo drugič še hitreje, tretjič pa je že skoraj prepozno (čeprav v resnici nikoli ni), da bi karkoli spremenili.

Temeljna osnova pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, ki bi jo morali osvojiti prav vsi starši, je zavedanje, da so zgolj in samo oni tisti, ki odločajo o tem, kaj, kdaj in kako bodo ponudili otroku za jesti. Otrokova odločitev pa je, ali in koliko bo pojedel. Ja, prav ste prebrali, to mora biti otrokova avtonomna odločitev. Berite dalje, pa boste izvedeli, zakaj.

Naloga odraslih je, da poskrbimo za čim bolj pestro ponudbo hrane na otroškem jedilniku, dovoljeni so tudi posladki (čim bolj zdravi seveda), vendar ob posebnih priložnostih in v omejenih količinah, poleg tega je priporočljivo, da jih otroku ponudite čim kasneje (sladki okusi jih hitro zasvojijo in lahko zaradi njih začnejo zavračati ostalo hrano). Četudi ugotovimo, da otrok sprva zavrača določeno hrano, to ne sme postati razlog, da mu je ne bi ponovno ponudili. Sama sem bila priča mnogim primerom, ko je otrok hrano prvič poizkusil šele po večih mesecih in do tega sigurno ne bi prišlo, če bi jo že kar ob prvem neuspelem poizkusu umaknila z jedilnika.

 

Kadar je obrok sestavljen iz večih hodov, mora otrok imeti možnost, da preizkusi vse, pa četudi mu ne paše nič drugega kot sladica. Na prvo žogo se morda s tem ne boste strinjali in vas bo zamikalo, da bi otroku postavili pogoj ”sladico dobiš, če poješ tudi glavno jed”, vendar ta način, ki vključuje prisilo, zvijačo in nagrado dolgoročno ne pomaga. Morda zaleže v nekaj poizkusih, večinoma pa otroka spravlja v stres in povzroča neprijetno vzdušje za mizo, kar pa ni dobro. Seveda v tem primeru ne smemo storiti napake, da bi otroku pustili, da poje neomejeno količino posladka  – pripada mu samo en odmerjen kos, nato pa mora počakati do naslednjega obroka, četudi je lačen. Stremeti moramo namreč k temu, da so obroki mirni in prijetni skupinski dogodki, saj se lahko v nasprotnem primeru otroku hrana upre in lahko razvije celo motnje hranjenja. Prav tako se je potrebno izogibati vsem drugim trikom, s katerimi želimo otroka prelisičiti, da bi pojedel vsaj nekaj žlic obroka. Otrok mora hrano pojesti zavedno in samostojno (če še ne zna z žlico, naj poje čim več hrane z roko), poleg tega se je treba zavedati, da v mnogih drugih okoljih (vrtec, šola) vzgojitelji in učitelji teh trikov ne bodo izvajali, zato ima lahko otrok nepotrebne težave, če doma ni osvojil zdravih vzorcev prehranjevanja.

Pomembno je, da določite stalne termine obrokov (npr. tri glavne obroke in dve vmesni malici) in se izogibate ostalim vmesnim prigrizkom, tudi če otrok zadnjega obroka ni pojedel. Tako jih boste navadili, da jedo takrat, ko jim obrok pripravite in se ne bodo izmišljevali, da bi ga jedli čez pol ure, ko se vam že pohladi ali pa se vam mudi v službo.

Če je vaš otrok zdrav, živahen in se lepo razvija, potem je verjetno primerno prehranjen. Pomembno je, da otroku zaupate, saj ima prirojeno sposobnost izbire prave hrane v pravi količini – pazimo le, da je ponudba hrane na mizi zdrava in uravnotežena, da ne vsebuje preveč sladkorja, soli, (nezdravih) maščob in umetnih dodatkov. Otrok ne sme biti tisti, ki določa, kaj bo na mizi, kdaj bodo obroki in kako bodo potekali (npr. pred televizijo, hodeč po stanovanju, v postelji). Te meje in pravila morajo postaviti odrasle osebe. Izjema so le dojenčki, ki še nimajo vzpostavljenega dnevnega ritma in se je potrebno v začetnih nekaj mesecih povsem prilagajati njihovim potrebam po hrani. Ker dojenčki po hranjenju radi zaspijo na dojki, lahko to vpliva na njihov spalni vzorec in bodo morda težko zaspali brez dojke, tudi če niso lačni. V kolikor vas to skrbi in bi se radi temu izognili, jih raje zbudite in odstavite, če med hranjenjem zaspijo. Nato jih budne odložite v posteljico in jih uspavajte na drug način, ki ga boste lahko vi in vsi ostali, ki redno ali občasno varujejo vašega otroka, dolgoročno izvajali (npr. poslušanje glasbe, petje pesmic).

Pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih vzorcev je pomembno tudi to, da otroku po dopolnjenem 6. mesecu starosti postopoma začnete uvajati gosto hrano, ki naj bo sprva pasirana ali grobo pretlačena, ko jim zrastejo prvi zobje pa jim hitro ponudite tudi hrano v koščkih. Žvečenje hrane pomembno vpliva na razvoj celotne ustne votline, čeljusti, jezika in pozitivno vpliva tudi na govorni razvoj v kasnejših mesecih. Prav tako je zaželeno, da se otrok čim dlje časa doji, saj pri dojenju trenira številne ustne in obrazne mišice, do česar pri pitju iz flaške ne pride v tolikšni meri. V kolikor otroka zaradi različnih razlogov ne morete dojiti, kupite takšne flaške, ki ne povzročajo t. i. sesalne zmede (narejene so na način, da jih mora otrok podobno močno sesati kot dojko, če želi priti do tekočine).

Obvladate teorijo in vas preganjajo dvomi, ali boste svoje znanje sposobni udejanjiti tudi v praksi? To je pogost starševski problem pri marsikateri vzgojni dilemi, vendar vam resnično polagam na srce, da ste dosledni in odločni, kadar gre za tako pomembna vzgojna vprašanja. Ne obupajte pri prvem otrokovem uporu ali zavrnitvi obroka – vi ste odrasla oseba in morate razumeti, da je narava otrok pač takšna, da vedno iščejo ugodje in načine, da dosežejo svoje. Nekaterih odločitev jim v njihovo dobro enostavno ne smete prepustiti. Mnogi starši, še posebej pa stari starši, zaženejo vik in krik, če otrok izpusti kakšen dnevni obrok – to je resnično nepotrebno. Bistvenega pomena je predvsem, da pijejo dovolj vode ali čim bolj naravnih nesladkanih napitkov, ko bodo začutili lahkoto pa bodo z veseljem pojedli tudi tisto kosilo, nad katerim so se dva dni nazaj zmrdovali v upanju, da vas prepričajo, da ponovno zavihtite kuhalnico in pripravite nov obrok.

 

VIR: Kast-Zahn, A., Morgenroth, H. (2012): Vsak otrok se lahko nauči jesti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

 

Maša Sternad, prispevek za Oopsi.si

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s