TOTALNA APATIJA: obisk psihiatrične bolnišnice (II. del)

Samomor … edina bilka odrešenja, katere se je moj prijatelj goreče oklepal. ”Kaj mi sploh še ostane?” je verjetno vprašanje, katerega si na žalost zgolj retorično zastavlja. Ker nanj v resnici sploh ne išče odgovora. Ujet v rutini svojega življenja ne vidi izhoda iz podganje dirke, v kateri še zdaleč ni osamljen. V njej zgolj izstopa, ker mu je življenje prizadejalo očesu vidne posledice, a v resnici ima v podganji dirki veliko sotekmovalcev. Pardon, sotrpinov.

Ljubljanska psihiatrična klinika nama postreže s pogledom na par, ki sprehaja svojega domačega ljubljenčka. Slednji so sicer v kliniki prepovedani, a če človek v dolgi veji s šopom listja na koncu vidi kužka na vrvici, potem se nisem zlagala o sliki, v katero sem nemo bolščala. Videti sta bila srečna v svoji norosti in za trenutek sem si je poželela tudi sama. Za njiju se je čas ustavil, ne ganejo ju obsojajoči pogledi, ne igrata kapitalistične družabne igre kuča-poso in ne zanima ju sosedov BMW.

Fotografija0594

Dejstvo je, da največ nejevolje izvira ravno iz primerjanja z drugimi, naši možgani pa imajo dve zelo slabi lastnosti – nagnjeni so k pretiranemu razmišljanju in prehitro dopustijo, da vanje prodrejo slabe misli. Kot da so zakleti premlevajo te slabe misli in tonejo v vse večjo depresijo. Slednja pa se ne polasti le tistih z diagnozo, v manjšem obsegu prebiva prav v vsakem izmed nas in ni nujno škodljiva. Lahko pa postane, če ji dopustimo, da prestopi meje našega razuma in se polasti naše duše.

Udobje modernega življenja nas je oddaljilo od bistva naše biti. Zaslepilo nas je kot žgoče goreče sonce, ki kraljuje na modrini neskončnega neba. Ne znamo se več veseliti življenja v njegovi prvobitnosti in preprostosti, zato užitke iščemo v materialni okolici izven sebe. Na istem mestu iščemo tudi takozvane rešitve, ki to v resnici niso. Prakticiramo odvisniška vedenja, se vtapljamo v delu ali bežimo pred vsakodnevnimi obveznostmi, vztrajamo v uničujočih odnosih in kličemo terapevte na pomoč. Ob prvi priliki, ko ostanemo sami s svojimi problemi pa ponovno isti stari vik in krik, ker v resnici nismo ničesar rešili, le še poglobili smo naše stiske. Ker se vedno znova le oddaljujemo od bistva naše biti, namesto, da bi storili korak nazaj. Korak k Sebi. Korak Vase.

Fotografija0593

Morda ni naključje, da je ta prispevek ugledal luč sveta v statistično najbolj depresivnem mesecu leta. V prazničnih dneh na široko odpiramo svoje denarnice in šampanjce, vse prepogosto pa se pozabimo odpreti v odnosu do sebe in svojih bližnjih. Naj vam prebrane vrstice služijo kot opomin, da ob prvi in vsaki naslednji priložnosti storite ravno slednje. Ne le denarnica, tudi vaša družina in prijatelji vam bodo v resnici veliko bolj hvaležni, če boste kupljena presenečenja nadomestili z nečim tako unikatnim kot ste vi sami.

Maša Sternad, društvo Prestop

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s