TOTALNA APATIJA: obisk psihiatrične bolnišnice (I. del)

 

V času, ko si vse pogosteje zastavljam vprašanje ”Kdo je tu nor?”, me je naključje, če vanje verjameš, zaneslo na obisk med diagnosticirano »nore«. V goste nisem prišla prvič, sigurno ne tudi zadnjič, kapacitete kakopak morajo biti zasedene, da posel ne propade, to kot samostojna podjetnica dobro vem. Pravljično simpatična okolica bistveno manj pravljične institucije me je skupaj s stotinami hipnotiziranih obrazov nagovorila kot že dolgo nihče in nič drugega ne. Preklemansko zgovorna je tišina, ki vlada kraju, kjer si nihče od nas ne želi pristati, bi pa z veseljem kdaj koga tja poslal.

FotorCreated

Podoba institucije in personala, hospitaliziranega in tistega v belih haljah, je slična zaporski. Delo poteka ambulantno, vse manj je stika s pacienti, vse več je papirologije, so besede upokojene medicinske sestre, ki se je z leti vse bolj odtujila od dela, ki ga je nekoč z veseljem opravljala. Apatija ima samo en obraz in v totalnih institucijah se klonira na stotere druge. Nekoliko nerazumljivo privlačne so mi takšne institucije, kot da je del mene očitno tudi ponorel in išče svojo dušo dvojčico med njimi. Zdi se mi, kot da jih v popolnosti razumem in da je edino, kar me loči od njih, sposobnost, da svoje impulze, misli in ravnanja kanaliziram v smer, ki jo družba sprejema in pričakuje. Da le ne bo kdo še nas označil za nore, se skrivamo v senci večine.

Srhljiv pogled ženske v zrelih letih me premami, da jo pričnem s kotičkom očesa opazovati. Kdor me pozna, ve, da sem poosebljena očitnost. Vseeno reskiram, ker me situacija pač animira. V poskusu dialoga s sobolnico jo zagrabi impulz, z roko začne nenadzorovano trkati po glavi, nenadoma v skoku vstane in histerično sprašuje po priimku gospoda, ki nič hudega sluteč počiva v bližini. Ko pridobi potrebno informacijo, mu skozi zobe zasika, naj se nikar ne drzne predstavljati pod njenim priimkom, ker ga bo ubila. Nemudoma popravi zarečene besede – ne bo ga ubila ona, pustila bo, da ga ubijejo drugi. Nato meni nič tebi nič odvihra svojo pot naprej, trkajoč se po glavi. S soudeleženci dogodka se spogledamo, s kotički ustnic nam gre na smeh, čeprav si neradi priznamo. Možakar zaključi, da je gospa res en svoj kaliber. ”Kdo od nas pa ni?” se potiho sprašujem sama pri sebi, upajoč, da je bila moja očitnost opazovanja dovolj neočitna zanjo, ali pa se je zgolj odločila, da še ne bom postala žrtev njenih morilskih fantazij. Prisotni kadilci prižgejo svoje palčke utehe in naslade, nekadilci … no, teh pa tam ne srečaš, razen, če pridejo h komu na obisk. Po kliniki se širi interna šala, da so morda tam pristali zaradi cigaret.

S kolegom nadaljujeva svojo pot po parku in se razgledujeva po neskončnih travnikih, ki samevajo, medtem ko pacienti posedajo po klopeh ali še slabše, po sobah. Pa tako lep sončen dan, lahko bi zasadili kakšen vrt, gojili pridelke, urejali okolico, preživljali čas aktivno in v naravi, kramljava. Koliko neizkoriščenega potenciala in koliko izgubljenih duš. ”Veš, to je bil moj zadnji poskus samomora” mi razlaga. Namenoma ga zbodem s pomenljivo radovednim vprašanjem ”Aja, zakaj pa to? Se nočeš več fentat?” ”Ne. Izgubil sem upanje v samomor.”   … se nadaljuje

Maša Sternad, društvo Prestop

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s