Odprto pismo dedku Mrazu

Dragi Dedek!

Dolgo je že tega, odkar si nazadnje prejel kakšno moje pismo. Pa nič zato, saj se nisem kaj dosti spremenila – predvsem v prednovoletnem času sumničavim blagajničarkam še vedno izkazujem svojo polnoletnost. Ne vem po kakšnem čudežu sicer, a sivi lasje mi tudi še ne poganjajo, kar je v teh časih svojevrsten dosežek. Pa tudi na barvi za lase bi slej ko prej bankrotirala, zato si zaenkrat tega še ne morem privoščiti, vsaj Mati Narava me pri tem razume. Ostaja mi torej le še upanje, da bom na stara leta vsaj toliko plačilno ali kreditno sposobna, da bom uspela zakriti svoje veteranske poškodbe, ki mi jih bo pridelalo Življenje. A pot do takrat je še dolga in ni mi v navadi, da ostajam zgolj pasivni opazovalec dogajanja okoli sebe. Zato sem se odločila, da te ponovno kontaktiram – kako hinavsko od mene, šele takrat, ko mi že voda v grlo teče. Vem, da mi ne boš zameril, saj se oba zavedava, da ljudje to izjemno radi počnemo; v šoli pred izpitom, v petek pred žrebanjem Euro Jackpota, v cerkvi pred božičem – vsi molimo, verni in neverni, le naslovniki naših molitev so si različni. Zadoščenje pri tem, ko verjameš, da te neka višja sila sliši, je pač tako nepopisno pomirjujoče, da se temu početju enostavno ne moremo odreči.

darila

A ni moj namen, da bi polemizirala o tem, čeprav bi z veseljem, saj me poznaš. Z leti se namreč naučiš, da je določena stopnja samokontrole nujna, če želiš, da te ljudje ne zasovražijo do te mere, ko se jih tvoje besede ne dotaknejo več. Potem pa je, kakopak, ves tvoj trud zaman in lahko podobno kot ulična svetilka posvetiš le tistim ljudem, ki slučajno prikorakajo mimo tebe. Pa še teh ljudi tako majhen snop svetlobe ne gane kaj dosti. Ulično svetilko lahko pač vsak pes poščije.
Dragi Dedek, pišem ti zato, ker je v meni zagorela srčna želja, da Človeku na Zemlji vrneš njegovo človeškost. Vem, nisi ti krivec za njeno izginotje, celo Parklji niso tako zli, da bi jo odtujili. Odgovornost moramo prevzeti kar sami, a zdi se mi, da ne premoremo niti toliko človeškosti več, da bi si lahko priznali njeno pomanjkanje. Začaran krog torej, mali Človek pa neustavljivo tone vanj. Naj ti nazorno prikažem, Dedek, kaj se nam dogaja!

steklo

Ko se mali Človek rodi, je resnično majhen in nebogljen. Ker večino časa prespi, vnos hrane v usta pa mu predstavlja največje zadovoljstvo, ga ni težko potešiti – če mu le imaš kaj dati za pod zob, včasih se zadovolji celo s kosom cucljaste plastike. Si predstavljaš, Dedek? Že kot nebogljeno pišče mali Človek spozna, da obstaja zadovoljstvo, ki je izven njegove lastne biti. Mama ga kupi kar na polici najboljšega soseda, saj potem niti ni čudno, da tako pogosto zahaja vanj. Tudi mama je ugotovila, da je zadovoljstvo moč doseči v hipu in brez posebnega truda. Ko se po domu razlega zgolj zvok cucljanja plastike, jo preplavi tolikšno zadovoljstvo, da si še sama prižge svoj cucelj za odrasle. Vsi smo ga sem in tja prižgali, in praviloma tudi vsi kaj hitro ugotovili, kako umetno in nepotrebno je vse skupaj, a kaj ko je tudi tako hudičevo zasvojljivo. Cucljev je danes na trgovskih policah vseh vrst in oblik, črni trg se celo preživlja na njihov račun. Vsekakor lahko rečemo, da so prava tržna niša, kar je zgovoren podatek, ki priča o Človekovi naravi. Mislim si, da je sedaj marsikoga minilo nadaljnje branje, zato bom raje prešla na naslednjo pomembno stopnjo človekovega razvoja. Mali Človek namreč kaj hitro spozna, da je življenje v človeškem tropu daleč od enostavnega, še posebej ker se od njega (načeloma) pričakuje, da bo posedoval osnovne temelje človeškosti, kot sta moralno ravnanje in empatija do soljudi. Neprestano ga opozarjajo, naj deli svoje igrače s sovrstniki, on pa se pri tem sprašuje, če tudi njegovi starši delijo svoj avto s celotno sosesko. Mali Človek tudi ne razume, zakaj je prepovedano tepsti otroke v vrtcu, medtem ko se širom po svetu dogaja organiziran kriminal, za katerega vedo vsi, ukrepa pa nihče.

Dedek, marsikaj gre narobe na planetu Zemlja!

V zakone smo zapisali lepo berljive besede, da bi si olajšali naše skupno Življenje in ga naredili za vse ljudi enakopravnega, a kaj ko ti zakoni v praksi ne veljajo za vse enako. Ljudje, ki posedujejo moč, jemljejo zakone v svoje roke in kratijo pravice nemočnih. Ko mali Človek odrašča, se težko sooča s tovrstnimi krivicami in neenakostmi, še posebej, če je eden izmed tistih nesrečnežev, ki jih pogosto utrpi. In takih danes ni več malo. Vse težje je takšnemu Človeku ohranjati svojo človeškost, čeprav, ironično, je ravno on premore največ. Pogosto je namreč človeškost vse, kar mu sploh še ostane. Seveda nečloveškost nanj preži le streljaj stan, saj zemeljski Človek ni neumno bitje – on se zaveda, da se nekaterim ljudem nečloveškost izplača in zanjo niso kaznovani, vsaj s strani izvrševalcev zakonov ne. Človek zato poskuša verjeti v Karmo, ki bo poplačala vse storjene krivice in poštenemu naklonila kanček blagostanja, za katerega si tako močno prizadeva. A Karma je, tako kot Vera, le prijetna utvara, ki nam lajša nečloveško življenje na Zemlji.

preveza

Dedek, jaz nočem več verjeti v utvare. Nočem več instant zadovoljitev svoje nepotešene človeške duše. Niti nočem, da ljudje vzgajamo male ljudi v prave male razvajene nepotešence, ki hlepijo po materialni zadovoljitvi svojih čutov. Nočem več gledati otrok na otroških igriščih, zatopljenih vsak v svoj pametni telefon. Nočem več gledati ljudi, nesposobnih preproste medčloveške komunikacije iz oči v oči. Nočem več gledati sveta, kateremu najpomembnejša vrednota je ‘kdo ima več in kdo ima boljše’. Morda me obsodiš, da nočem več gledati realnosti sveta, ki ga poganja kolesje tehničnega in družbenega razvoja, a za takšno obsodbo sem pripravljena odslužiti naloženo kazen. Ker tega enostavno ne želim sprejeti za svoj pojem normalnosti.

Dedek, mislim, da je Svet dozorel, da pogleda Resnici v oči. Zatorej letos mi ne nosi cenenih daril iz trgovskih centrov, četudi stanejo celo premoženje. Letos te prosim, da tistim ljudem, ki smo kjerkoli na svoji življenjski poti izgubili delčke svoje človeškosti, povrneš uvid v Bistvo Življenja. Kajti Bistvo ni merljivo v denarni valuti. Bistvo ni v tem, kdo ima več in boljše. Bistvo ni niti v tem, da zadovoljujemo naše trenutne potrebe in živimo iz dneva v dan. Vem, da se sprašuješ, kaj potemtakem je Bistvo. Na to vprašanje ne obstaja univerzalen odgovor, ki bi ga bilo moč zaviti v lično darilno škatlico in postaviti pod novoletno jelko. Vsak Človek mora najti svoje pravo Bistvo in vanj verjeti s Srcem. To je edino bistvo Bistva.

The-Little-Prince-001

“Čuj mojo skrivnost,” je rekla lisica, “Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”
“Bistvo je očem nevidno,” je ponovil Mali princ, da bi si zapolnil.
“Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena.”
“Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval …” je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
“Ljudje so to resnico pozabili,” je rekla lisica.” Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico …”
“Odgovoren sem za svojo vrtnico …” je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
“Ljudje pri vas,” je rekel Mali princ, “negujejo pet tisoč vrtnic v enem samem vrtu … in ne najdejo v njem, kar iščejo …”
“Ne najdejo …” sem odgovoril.
“In vendar bi tisto, kar iščejo, lahko našli v eni sami vrtnici, v enem samem požirku vode … ”
“Seveda,” sem odvrnil.
In Mali princ je pripomnil:
“Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

(Antonie de Saint Exupery: Mali princ)

 

Maša Sternad, društvo Prestop

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s